Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Za Anžeta Kopitarja je vsakoletni poletni obisk Slovenije velik motivacijski dejavnik za regeneracijo po naporni sezoni in pripravah na naslednjo. Nič drugače ni niti v tem poletju, kljub natrpanemu urniku v okviru hokejske akademije pa si je na Bledu vzel nekaj časa za Sportklub.
O številkah, dosežkih in uspehih Anžeta Kopitarja je bilo napisanega že veliko, njegova veličina pa se pokaže predvsem pri podatku, da je v najmočnejši hokejski ligi na svetu – ligi NHL – preživel že 19 sezon, prav vse pa je odigral v dresu enega kluba.
Zadnjih devet let kapetan kluba Los Angeles Kings, s katerim ima pogodbo sklenjeno še za eno sezono in pri katerem je na ali pri vrhu zgodovinskih lestvic, se dobro zaveda, da je že vstopil v jesen svoje hokejske kariere. Kljub temu dokončne odločitve o zaključku še ni sprejel, bolj odločen pa je pri tem, da bo – ko bo enkrat drsalke obesil na klin – svoje življenje posvetil predvsem družini.
Zakaj je malo možnosti, da ga še kdaj vidimo v dresu slovenske reprezentance, s katero je igral na enih olimpijskih igrah in šestih svetovnih prvenstvih? Kakšen je kontrast med življenjem v ogromnem Los Angelesu in Kaliforniji v primerjavi z majhno Hrušico in Slovenijo? Kaj mu pomenijo individualne nagrade in kako gleda na nove težave jeseniškega kluba?
Zakaj se z novim ‘sosedom’ v mestu angelov Luko Dončićem še nista srečala? Pred čim in kako ščiti svojo družino? In kaj so ga naučili tragični trenutki v zadnjih letih, kot sta tragična smrt tesnega prijatelja Matthewa Perryja in obsežni požari, ki so januarja divjali v Kaliforniji? Vse to v naslednjih vrsticah.
Intervju z Anžetom Kopitarjem:
Anže Kopitar, najprej hvala za vaš čas, ki ga ob vašem obisku Slovenije po oziroma pred sezono verjetno ni na pretek. Kdaj ste prišli v domovino in kdaj se vračate v Los Angeles?
Ne vem točno, kdaj smo prišli (smeh), nekje v drugi polovici maja. Dober mesec smo že v Sloveniji, zelo lepo se je vrniti domov in tukaj preživeti kar nekaj časa. Vračamo pa se čez slab mesec.
Zadnja klubska sezona se je za Kralje in za vas glede na cilje spet končala (pre)hitro. Glede na časovne okvirje se je ponudila priložnost, da bi na svetovnem prvenstvu elite spet zaigrali za slovensko reprezentanco. A so pri HZS vašo odsotnost pospremili s kratkim pojasnilom, da vas na Švedskem ni bilo zaradi klubskih obveznosti in regeneracije po dolgi in naporni sezoni. Vas lahko še kdaj pričakujemo v reprezentančnem dresu?
Verjetno bo težko. Časovno se vse skupaj enostavno ne izide. Moja sezona v Los Angelesu je dolga, in glede na to, kako pozna so svetovna prvenstva, je težko igrati in se potem še optimalno pripraviti na naslednjo sezono. Ne bom rekel ne, ampak bo pa zelo težko.
Sta se s selektorjem Edom Terglavom pogovarjala tudi za naprej?
Za zadnje svetovno prvenstvo, torej v Stockholmu, sem se največ pogovarjal z Gorazdom Drinovcem (pomočnikom selektorja Terglava, op. p.). Za naprej pa se še nismo nič pogovarjali. Verjetno se bomo po koncu naslednje sezone, približno tako kot letos.
Kako ste sicer spremljali nastope pomlajene reprezentance na Švedskem, kjer je po 20 letih spet obstala elito?
Super uspeh in super rezultat. Če povem po pravici, nisem gledal vseh tekem. Le dve, vključno z zadnjo proti Franciji, ko so fantje igrali zelo dobro in zasluženo zmagali in obstali med elito. To je res zelo lep rezultat za slovenski hokej. Upajmo, da se bo ta trend nadaljeval in da bomo v naslednjih letih večkrat obstali kot izpadli.
Vrat v reprezentanco sicer še niste zaprli, pa vendar: igrali ste na enih olimpijskih igrah in šestih svetovnih prvenstvih. Kaj bi izbrali za najlepši trenutek in kaj bi spremenili, če bi lahko?
Spremenil ne bi nič. Najlepši trenutek so bile zagotovo olimpijske igre (2014 v Sočiju, op. p.). Na tistih petih tekmah, ki smo jih tam odigrali, smo bili praktično vsi v časovnem obdobju, ko smo igrali najboljši hokej. Reprezentanca je bila zares zelo močna, kot smo dokazali, smo se lahko kosali z vsemi. Premagali smo Slovake in Avstrijce, na koncu pa izgubili proti Švedski. Večina ljudi, tudi strokovnjakov, nam ni pripisovala niti zmage proti Slovaški. Presegli smo neke meje, že izkušnja biti tam pa je bila super.
Te dni ste na Bledu, kjer sodelujete z mladimi hokejisti na zdaj že tradicionalni akademiji. Nekaj dni nazaj, po izboru s strani Toronta na naboru lige NHL, vas je za vzornika označil tudi Tinus Luc Koblar, 17-letni hokejist slovenskih staršev. Dokaz, da se v slovenskem hokeju dobro dela z mladimi, pa čeprav se je po začetkih na Bledu z družino zelo hitro preselil na Norveško.
Tinus je bil dvakrat oziroma trikrat član naše akademije. Spremljam ga, saj se poznamo. Super zanj, Toronto je klub z veliko tradicijo, tako da vem, da bodo dobro poskrbeli zanj. Upam, da se prikaže v najboljši luči in enkrat zaigra tudi v ligi NHL.
Če se vrneva k vaši karieri, vstopate v jubilejno 20. sezono v ligi NHL, obenem pa v zadnje leto trenutno veljavne pogodbe z Los Angeles Kings. Je že kaj znano za naprej? Se s klubom že pogovarjate ali pa ste že sprejeli odločitev?
Ne, nisem se še odločil. Razmišljal sem o tem, kdaj bi končal kariero, a dokončne odločitve še ni. Normalno se pripravljam na naslednjo sezono, pripravil se bom po najboljših močeh in tako tudi igral. Kaj se bo zgodilo naprej … Ne bom nič prehiteval s takšno ali drugačno odločitvijo. Bomo videli, kako se bo sezona odvijala.
Če bi se odločili končati že po naslednji zimi, bi bil trenutek zelo poseben – po jubilejnih 20 sezonah v ligi NHL.
Ja, ampak mislim, da bo zaključek lep, ne glede na to, ali bo po 20. ali 21. sezoni. Tudi če bi se že letos odločil končati, bi bil zaključek lep. Z ekipo sem dvakrat osvojil Stanleyjev pokal, prejel sem tudi nekaj osebnih nagrad. Bilo je nekaj zelo dobrih sezon, nekaj tudi malce slabših. Rekel bi, da je že zdaj za mano ena zelo lepa kariera, tako da ničesar ne obžalujem.
Pa vas želi vodstvo Kraljev zadržati? Morda tudi v kakšni drugi vlogi po koncu kariere?
Kot sem dejal, tako daleč še nismo prišli. Načrt je, da se z družino preselimo v Slovenijo. Kdaj se bo to zgodilo, še ne vemo. Tudi za naprej, kaj bi počel, še nisem preveč razmišljal. Pustimo se presenetiti.
Ko ste ravno omenili selitev v Slovenijo – kako bi primerjali življenje v Sloveniji s tistim v Kaliforniji? Kakšen je ta kontrast?
Zagotovo je malce drugače, glede na to, da je mesto res ogromno z veliko ljudmi. Mogoče večina Slovencev sploh nima te predstave. Je kar zanimivo. Preživeti 20 let v Los Angelesu je bilo super, navadil sem se novih stvari. A obenem cenim Slovenijo, kako lepo je, če je država tako majhna. In vse to zelenje okoli nas. Drugače je, ampak moji spomini na LA so zelo lepi in vedno bodo.
V mestu angelov niste več edini slovenski športni zvezdnik, februarja se je Lakersom pridružil Luka Dončić. Kmalu po prihodu, ko ste mu izrekli dobrodošlico, ste dejali tudi, da se bosta zagotovo povezala. Je bil že čas za to, morda na kakšni večerji?
Ne, do zdaj se nama še ni izšlo. Kot vemo, se v vseh teh ameriških ligah urnik po februarju zelo stopnjuje. Nisva se še ujela, ampak verjamem, da se bova še letos.
Sta se pa slišala?
To pa, to je še najlažje.
Vas je vprašal za kakšen nasvet?
Ne še (smeh). Mislim pa, da ko se bo enkrat dokončno ustalil, bo verjetno naslovil tudi kakšno vprašanje name.
Ob njegovem prihodu k Los Angeles Lakers ste dejali, da vas bosta vaša otroka Jakob in Neža skušala večkrat zvabiti na košarkarske tekme. Sta bila uspešna?
Ne, niti za to ni bilo časa. Bomo pa si v novi sezoni, še letos, vzeli čas, da ga gremo pogledat.
Ko ravno govoriva o vaših potomcih … V prvi polovici junija sta vas skupaj s soprogo in starši presenetila na golfu na Bledu, ko sta vam izročila nagrado Lady Byng za največjega gentelmana med igralci v ligi NHL. Res niste vedeli, kaj žena načrtuje z otroki?
Ne, sploh nisem vedel. Vedel sem le to, da pride ekipa iz Los Angelesa, ki naj bi posnela moje priprave in družinsko življenje v domačem okolju. Niti sanjalo se mi ni, da me bodo tako presenetili.
Je bil pa tisti celoten dan verjetno nekaj posebnega – ne samo zaradi nagrade, ampak tudi načina podelitve?
Seveda, ker je bila vpletena cela družina, še toliko bolj. To je bil res zelo lep družinski trenutek oziroma izkušnja. Že med igranjem golfa smo se imeli lepo, po tistem pa še malo bolj.
Poleg številnih pohval, da si nagrado drugič v treh letih, skupno tretjič, resnično zaslužite, pa je bilo ob posnetkih na družbenih omrežjih tudi veliko kritičnih komentarjev, češ zakaj vaša otroka v posnetkih ne govorita slovensko. Ste zasledili ta negativizem?
Ne? Tega nisem videl.
Če se preseliva le streljaj od domače Hrušice, na Jesenice. Tamkajšnji klub je spet v velikih finančnih težavah, umaknil se je glavni sponzor. Pred skoraj desetimi leti ste za Sportal dejali, da bi denar raje stresli v reko Savo, kot ga vložili v klub. Se je to vmes, po menjavi vodstvene garniture v Podmežakli, to spremenilo ali vztrajate pri svojih besedah?
Če povem po pravici, sploh ne vem, kaj točno se dogaja na Jesenicah. Niti ni moja prioriteta, da bi se seznanjal s tem. Ne vem, kako naj vse skupaj komentiram. Stanje je, kakršno je. Podrobnosti ne poznam, vem pa, da ni rožnato. Upam, da se bo v bližnji prihodnosti kaj spremenilo. Olimpija potrebuje Jesenice za derbije, potrebujemo jih, da bi celoten slovenski hokej spet zaživel. Ampak dajmo času čas, bomo videli, kako se bo odvilo.
No, ampak zdaj, ko se bliža konec vaše igralske kariere in po vrnitvi v Slovenijo … Bi bili pripravljeni stopiti zraven?
Po koncu kariere bom prevzel vlogo očeta. Otroka sta se morala toliko in toliko let prilagajati moji službi. Toliko zamujenih praznikov, rojstnih dni, nastopov in tekem … Zato bo moja prioriteta, da sem prisoten pri vsem naštetem, da bosta tudi sin in hčerka imela lepe spomine na otroštvo, ko je bil tudi ati zraven.
Po prvem osvojenem Stanleyjevem pokalu ste v intervjuju za Playboy dejali, da vam je bilo kar malce nelagodno, ko so vas ljudje na večerjah pozdravljali, se fotografirali in želeli vaš podpis. Kako ste v vseh teh letih naučili spopadati s tem in kako ste pred tem pompom zaščitili otroka?
Zaščitil sem jih, kolikor sem jih lahko. Ne živimo povsem zasebno, nismo odrezani od sveta, a imamo radi svoj mir. In tudi vse naredimo za to. Včasih te zmoti kaj od naštetega, ampak se hitro zaveš, da je tudi to del življenja. Neža in Jakob sta s tem odraščala, tako da jima vse skupaj že samoumevno. Z ženo Ines pa ju zagotovo ščitiva pred vsem, kar ju lahko. A dejstvo je, da jih stoodstotno ne moreva.
Kako pa gledate na svoj status v Sloveniji? Po dveh skupnih zmagah v ligi NHL ste bili eden glavnih športnih zvezdnikov pri nas, v zadnjih letih pa je zanimanje za hokej žal upadlo. Se še čutite cenjenega?
Ja, se. Vsaka zgodba ima dve strani, eni me cenijo bolj, drugi manj. Zame pa je najbolj pomembno, da se čutim cenjenega v krogu ljudi, s katerimi preživljam svoj prosti čas. Mnenja ljudi zunaj tega kroga, ki jih ne poznam, pa ne morem niti ne želim nadzorovati. V svoji karieri sem nekaj dosegel, morda pa zdaj pride še najbolj pomembno – da doma preživim veliko časa z Nežo in Jakobom. In da tudi onadva odrasteta v normalnem okolju, da si potem naprej ustvarita družino … Iskreno, ne zanima me, kaj si nepoznani ljudje mislijo o meni. Cenjenega pa se počutim tam, kjer je pomembno.
Tudi v klubu.
Ja, nisem še zasledil, da bi se me hoteli znebiti (smeh). Upam, da ostane tako vsaj še eno sezono.
Kralji so po sezoni doživeli nekaj vodstvenih sprememb, športnega direktorja Roba Blakea je zamenjal Ken Holland.
Očitno se je nekaj moralo zgoditi. Škoda, saj je bil Rob pred tem moj soigralec, predvsem pa zelo dober prijatelj. Težka in nevšečna situacija, ampak potem se hitro zaveš, da je šport posel. Da se takšne stvari dogajajo. S tem živimo v profesionalnem športu.
Če se morda dotakneva še kakšne teme malce izven športa. Kaj so vas naučili obsežni požari, ki so Kalifornijo zajeli januarja letos? Z družino ste bili na srečo dovolj stran, a obenem zelo blizu.
Preblizu. Kot ste rekli, vseeno dovolj stran, da bi bili ogroženi. Ni pa dober občutek. Sploh ker ne moreš zares pomagati in ker nismo vedeli, kako se bo obrnil veter. Žena je imela ves čas pripravljen avtomobil, da bi se ob morebitni evakuaciji hitro odpeljali na varno. Sam nisem bil veliko doma, s klubom smo bili veliko na poti, kar je bilo še huje, saj sem bil povsem nemočen. Na srečo pri nas ni bilo hujšega, velik del mesta pa je izgubil vse, kar je bilo res grozno.
Se je pa spet pokazalo, da ljudje znajo stopiti skupaj.
V takšnih primerih vedno. Tudi v našem hokejskem klubu smo potem organizirali dobrodelno tekmo, na katero je prišlo veliko ljudi, vključno z zvezdniki. Lepo je bilo videti, da še vedno znamo pomagati eden drugemu.
To ste dokazali tudi po poplavah 2023 v Sloveniji, ko sta z ženo neumorno stopila v akcijo in zbirala različna sredstva za prizadete.
V takšnih primerih sploh v Sloveniji, pa tudi drugod po svetu, ljudje stopijo skupaj in pomagajo, kakor le lahko. Po poplavah je bilo grozno videti, kako so nekateri izgubili vse. Z Ines sva pomagala, kot sva le lahko. Zbirala sva sredstva, ki smo jih potem podarili naprej. Čutiš se dolžnega pomagati. Ampak tako je bilo v vsej državi, kar je lepo videti.
Za Los Angelesom je sicer zelo burno obdobje, v začetku junija je zaradi migracijske politike trenutne oblasti prišlo do velikih protestov, v mesto je prišla celo narodna garda. Koliko ste to občutili?
Ni bilo prijetno. Mi z družino smo bili že doma v Sloveniji, tako da osebno tega nismo občutili. Če pride nacionalna garda v mesto, kjer živiš, ni prijetno. Sploh na tak način. Ampak stvari se umirjajo oziroma so se hitro umirile, tako da ni bilo večjih nevšečnosti.
Morate biti oziroma ste morali biti pozorni na svoje besede, saj so na letališčih zavračali tujce, ki so bili kritični do Trumpove administracije?
Ne, bili smo že v Sloveniji. Tako da se na to nismo preveč ozirali. Nazaj gremo šele čez slab mesec, če bodo takrat kakšne nevšečnosti, se bomo soočili z njimi.
Bi ob vnovični osvojitvi Stanleyjevega pokala obiskali Belo hišo in predsednika Trumpa?
(premislek). Ja, bi. To bi bila na koncu odločitev celotne ekipe. Hokej je ekipni šport, skupaj bi se odločili, kaj in kako.
Kako močno vas je prizadela tragična smrt Matthewa Perryja konec oktobra 2023? Ni skrivnost, da sta bila dolgo časa tesna prijatelja. Svet se ga spominja predvsem po vlogi Chandlerja iz serije Prijatelji, po čem se ga vi?
Z Matthewom sva bila kar dobra prijatelja. Imel je življenje s svetlimi in temnimi obdobji. Na žalost se je zgodilo, kar se je. Bil je zelo v redu človek, imel je svoje probleme, ki jih vsi poznamo. Absolutno nas je zapustil prezgodaj.
Vas je njegova smrt streznila? V smislu, da ste se vprašali, kaj je v življenju zares pomembno?
Ja … Pa ne samo ta trenutek. Tudi kakšni drugi, recimo požari, ki sva jih omenjala. V takšnih časih se zaveš, kaj je najbolj pomembno in kaj te žene naprej, kaj ti daje zagon in česa se izogibati. Žalostno je, da mora priti do takšnih situacij, da se – pa ne samo jaz, ampak vsi – znamo ustaviti in se pogledati v ogledalo. Ljudje bi morali biti bolj prisebni in živeti življenje danes. In ne, kaj bo čez leto ali štiri leta. Seveda je prihodnost pomembna, ampak premalo se zavedamo pomembnosti, da živimo tudi danes.
Koliko ste skozi celotno kariero, morda na začetku predvsem zaradi očeta, zdaj pa tudi zaradi svojega statusa, čutili breme svojega priimka?
Na to se nisem kaj preveč oziral. V športu oziroma ob ustvarjanju kariere na to sploh ne pomisliš. Mislim pa, da zastopam priimek v lepi luči in sem lahko ponosen na to, kar sem dosegel.
Po koncu intervjuja smo s Kopitarjem zaigrali še priljubljeno igro ‘to ali tisto’ (this or that), seveda v nekaterih vprašanjih prilagojeno hokeju in najboljšemu slovenskemu hokejistu. Njegove odgovore si poglejte v spodnjem videu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje